Trenutni zaplet okoli izbire guvernerja je postal vroč v trenutku, ko so Janšo nekateri ujeli na laži. Vsaj Anton Rop je Janši jasno rekel, da laže. Drnovšku naj bi odsvetoval izbiro Mencingerja in premier je takšno vpletenost hitel zanikati, Drnovšek pa potrjevati. V današnji izjavi za javnost, poslani iz kabineta predsednika vlade tukaj, beremo tole:
»Predsednik vlade Janez Janša je na novinarski konferenci v torek, 13. februarja 2007, zanikal nekatere trditve, češ da sta vlada ali pa on osebno zavrnila kateregakoli kandidata za guvernerja Banke Slovenije ter dodal, da o tej zadevi ni bilo nobenih formalnih posvetov med njim in predsednikom republike. Takšno govorjenje je sicer že samo po sebi logičen absurd glede na dejstvo, da vlada o imenovanju guvernerja BS sploh ne odloča.«
Dve zvijači gospoda Janše: prva manipulacija je dodan poudarek na »formalnih« posvetih. Teh res ni bilo, ampak nihče ni niti trdil, da so bili. Vsi vemo, da so prav nasprotno bili neformalni! Iz tega, da jih ni bilo, še ne sledi, da Janša kandidata ni zavrnil.
Temu je posvečena druga manipulacija (oziroma razširitev prve), ki se eksplicitno sklicuje na logiko, zato bodimo pozorni: »Logični absurd je, da bi vlada ali Janša zavrnila kandidata (Mencingerja), ker da vlada o imenovanju guvernerja sploh ne odloča.« Sklepanje je očitno zgrešeno, lahko pa ga razumemo kot ekvivokacijo ali kot ignoratio elenchi:
»Ker vlada o imenovanju guvernerja ne odloča, Janša ni mogel zavrniti kandidata.«
V kabinetu predsednika varajo in manipulirajo s tem, da imajo v mislih formalnopravno zavrnitev, medtem ko je bila tista, ki jo je doživel Drnovšek, neformalna in telefonska. V tem smislu je to ekvivokacija.
Ignoratio elenchi je kot drugo možno branje v tem, da Janša lahko zavrne ali odsvetuje izbiro nekega kandidata – nenazadnje je to tudi sam posredno priznal, ko je izjavil, da Mencinger ne bo dobil zadostne podpore v parlamentu – četudi o tem ne odloča. Poudarek je na vezniku ker: ker formalno o tem ne more odločati, to še ne pomeni, da ga ni neformalno zavrnil, kajti odločanje ni relevantno. (In še, mimogrede: če ne odloča, čemu sta se potem Janša in Drnovšek o tem sploh pogovarjala in zato pristala na pogovor?) Ignoratio elenchi smo v zadnjem času slišali že večkrat, nazadnje tudi v na tej strani obravnavanem primeru Ruplove hiperamnezije glede odsvetovanja romunskemu ministru, da opravi intervju z novinarjem. Rupel je dejal (v parafrazi):
»Ker sem le slovenski minister, nimam te moči, da preprečim nek intervju.« Naslednja smešnica iz Janševe izjave je tale:
»Tudi nekatere druge trditve predsednika republike oziroma predsednika Gibanja za pravičnost in razvoj so ali popolnoma neresnične ali pa popolnoma neresne, vendar jih nima smisla komentirati, kajti njihov avtor jih je v že omenjenem intervjuju pojasnil sam, ko je izjavil: »Ker so me to še kar naprej spraševali, sem v nekem trenutku rekel: dobro, očitno si želijo nekaj zmede. Pa sem napravil malo zmede!« Slovenija si zasluži, da bi vsi, ki opravljajo visoke državne funkcije in ki so prisegli, da bodo delali za njeno blaginjo, delali vestno in odgovorno. Zmeda je zadnje, kar se od njih pričakuje.«
Janša predsedniku države podtika to, da vnaša zmedo, dela nevestno in neodgovorno. Vendar pa se Drnovškov odgovor jasno nanaša na javne ocene glede njegove vnovične kandidature za predsednika države in nič drugega. Kandidatura pa je njegova osebna izbira in nima nič opraviti z izbiro guvernerja ali njegovim siceršnjim delom. Kar stori Janša, je to, da Drnovšku podtakne njegovo oceno o »premišljenem vnašanju zmede« in ga škodoželjno razširi na celotno področje njegovega ravnanja, da bi ga oblatil. Napaka je non sequitur tipa secundum quid et simpliciter.
V bistvu je hecno res, da s takšnim komentiranjem svojih (ne)dejanj mislijo, da koga slepijo. Vsi, ko odgovarjajo na vprašanja o svojem vplivu, se zatežejo k pravnim omejitvam, ki pritičejo njihovemu delovnemu mestu in ob tem pozabijo, da mi, ljudje, ki jim vladajo, vemo, da obstaja tudi neformalna oblika komuniciranja, o kateri ne vemo nič, lahko pa ugibamo. Ampak ne, še naprej nas imajo za neumne in se zatekajo k takšnim odgovorom, sami pa so angelčki. In ja, pri takšnem monologu z javnostjo, počasi ugotavljam, da vsi delajo vse prav. Sploh nihče ne dela napak! Pa to je človeško nemogoče. Za vsako očitano napako se najde izgovor in preobrat – to govorijo tisti, ki želijo škodovati, druga stran, infiltriranci, ipd..
Seveda je logično, da bo premier govoril, da ne more odločati o guvernerju, seveda je logično, da parlament ne izbira guvernerja. Seveda je logično, da bo vsako odločitev vlade moral potrditi tudi parlament. Ampak, da je pa zadaj bolj hierarhična struktura poveljevanja, to pa ne, saj imamo po ustavi demokracijo in ne diktature. V glavnem mi smo bebci, zato pa dobivamo takšne odgovore in na volitvah bodo spet zmagali brezmadežni in nikoli se moteči.
Eh… prav želim si doživeti čas, ko bi imeli pragmatične voditelje in take, ki si upajo priznati napake in si dopustijo kaj dopovedati. Tako pa danes, ko vlada negativna selekcija pri izbiri ljudi, ki nas zastopajo (kdo od normalnih bi si pa sploh želel tvegati kariero in iti v parlament) ni upanja za kaj takega – v parlament očitno pride nekaj malo naivnih, ostali pa so tisti, ki živijo od spletkarjenja.
Zgornja analiza je manipulacija. Izjavi podtika napačno sklepanje, zato da ga lahko potem “strokovno ” skritizira. Poglejmo.
“Vsi vemo, da so prav nasprotno bili neformalni! Iz tega, da jih ni bilo, še ne sledi, da Janša kandidata ni zavrnil.”
V izjavi kabineta predsednika vlade tega sklepanja sploh ni. Poudarek, da ni bilo formalnih posvetov med njima, pa tudi ne med Drnovškom in poslanskimi skupinami, je očitek Drnovšku, da njegovo početje odstopa od običajne prakse imenovanja guvernerja. Popolnoma odveč je v tej izjavi videti kaj drugega.
Podobno lahko rečemo za manipulativno razširitev, ki jo izpelješ v nadaljevanju.
“V kabinetu predsednika varajo in manipulirajo s tem, da imajo v mislih formalnopravno zavrnitev, medtem ko je bila tista, ki jo je doživel Drnovšek, neformalna in telefonska. V tem smislu je to ekvivokacija.”
Morda pa v kabinetu presednika vlade niso manipulirali preko ekvivokacije, ampak so slovensko javnost (predvsem predsednika države in novinarje) poučili, česar morda ne vedo: da se guvernerja dejansko izvoli v parlamentu; da bo institucionalna kriza nastopila, če predsednik države ne bo izpolnjeval svojih obveznosti (predlagati novega kandidata) – in bo zanjo tudi odgovoren; da tudi vladna koalicija ni tako enotna, da bi lahko na podlagi Janševega osebnega mnenja lahko z gotovostjo napovedali stališče poslanske skupine SDS, kaj šele celotnega parlamenta.
Moja poanta: analiza v članku je strokovna šele v nadaljevanju, potem ko predpostavi nekatera politično pogojena izhodišča, ki pa so izrazito subjektivna in ki podlegajo osebnemu političnemu angažmanu.
ROTFL.
Cakam na analizo Jansevega teksta s protiargumenti, ne s klevetanjem.
Si sploh prebral?
Si ti? Namreč – tudi jaz ne razumem tvoje argumentacije.
Ne razumeš ali se pač ne strinjaš?
Zame je važno le to, da se tega butla Mencingerja spravi na smetišče zgodovine. Aroganten je tako, kot, da vse ve, v resnici je pa en zaostal neosocialist.
Alter2, zopet serjes tam, kjer ti ni treba. Pojdi in poljubi svojega Janso.
Kar sam ga poljubljaj, saj si kvečjemu ti obseden z njim. Jaz nisem.
Če smem dodati moja dva eurocenta: Odgovor na postavljeno dilemo je dal Jože Tanko. Janša in Drnovšek sta se prav res pogovarjala. Kar pomeni, da urad PV v sporočilu za javnost laže.
S tem, da se obešate na to malenkost, ali je Janša dejansko zavrnil ali ne, dokazujete, da nimate resnih argumentov.
Ne smemo pozabiti, da je Mencinger velika budala, ki ga noben od uglednih ekonomistov ne jemlje resno. To, da ga je Drnovšek predlagal, je velika neumnost.