O sproščenosti narekovajev smo že pisali tukaj. V SSKJ beležijo naslednjo definicijo:
narekovaj -a m (a) lingv. ločilo, ki označuje premi govor, citate, naslove ali daje besedam poseben pomen: napisati dvopičje in narekovaj; postaviti stavek med narekovaje; dati besede v narekovaj / dvojni, enojni narekovaj • ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj
Opredelitev za prvo potešitev najdete še tule. Ob prebiranju današnjih argumentov Darijana Koširja v sproščenem Delu, zakaj je Gaspari pač moral pasti kot guverner, sem naletel na še eno rabo. Njegov članek se splača brati iz več razlogov, zanimiva sproščenoideološka značilnost narekovajev pa se mi je utrnila ob njegovem stavku »Premieru Janezu Janši ni mogoče zameriti, da si je tudi na tem položaju želel bolj »svojega« človeka.«
Ko torej novinar uporabi »svoj«, narekovaji zadobijo neko novo vlogo: zakrivajo svojo odvečnost. Košir bi lahko preprosto zapisal: »Janša si želi bolj svojega človeka« in nihče ne bi protestiral. Kajti kot so modro dejali včeraj v parlamentu njegovi zvesti podaniki: Gaspari je mogoče že strokovnjak, ampak ni nezamenljiv (argument pa takšen!). Ni naš!
V čem je novost? Ko recimo Janševi razumniki in politiki uporabijo narekovaj, da bi opisali »strokovnjake«, »civilno družbo« in podobno, ko jih takoimenovanizirajo, narekovaji ne zakrivajo odvečnosti, temveč razkrivajo odvečnost postavljenega v narekovaj, ker so v funkciji tega, da bi diskreditirali, skratka napravili strokovnjake za odvečne. V prvem primeru narekovaji »kreditirajo« subjekta (Janšo), v drugem »diskreditirajo« (tako imenovane strokovnjake, ki jih je treba dati v nič).
V tem smislu je semantika, skrita v ločila, že sproščena: raba narekovajev ima v obeh primerih dodaten ideološki naboj: kreditacijo, diskreditacijo. Obakrat preseže običajno rabo, obakrat vara s tem, da bi nas napeljala na to, da bi povedala nekaj drugega.
Tako imenovana Glanzkopfova cetica je temeljito
obavila svoj posao – narekovaji so tiha gestikulacija
“svojim”, kdo je za “odpis”!
Če želiš tako brati, lahko tudi. Ampak če si narobe predpostavil, je vse naprej narobe. Drži?
Druga možna predpostavka je namreč tale: ker človek ne more biti od katerega koli drugega človeka, to dejstvo poudariš s tem, da postaviš svojilni zaimek svoj med narekovaje. Iz podobnega razloga med narovaje postaviš oče tolarja.
Opis iz SSKJ je treba tudi prebrati – ni dovolj samo citirati …
“Znotraj teksta ‘pod narekovaji’ je treba biti pazljiv”
http://www.wordiq.com/definition/Quotation_mark
Po branju celega Koširjevega članka, ne razumem…:
Najprej piše: “Drugič, premieru Janezu Janši ni mogoče zameriti, da si je tudi na tem položaju želel bolj »svojega« človeka;
Članek pa sklene: “A vrnimo se k Banki Slovenije: nov dogovor je nujen, politična in strokovna neodvisnost BS namreč ne bi smela nikoli biti vprašanje, ne glede na vrsto spopada zanjo in v zvezi z njo.”
Kako lahko združiš, da ni mogoče zameriti Janši, da je hotel bolj “svojega” (naj bo po Koširjevo) človeka in da politična neodvisnost BS ne bi smela nikoli biti vprašanje?
V taki zvezi lahko to, o politični neodvisnosti, lahko interpretiram samo tako, da se po avtorjevo o njej ne smemo nikoli spraševati, ker je jasno, da je ni.
Tomedaje, povsem se strinjam. Ne mores obojega zdruziti. Kosir pac diletantsko pade v past, ko poskusa opravicevati Janseve poteze. Isto gesto ponovi Jansa v primeru Mencingerjeve zavrnitve…. Domnevam, da bi lahko Kosir ob komentarju k temu
copy-pastal zgornjega.
Morala zgodbe je tale: ko gre za novinarske oprode, se nima smisla sprasevati o logiki in argumentaciji njihovih izpeljav.
Košir me je kot novinar totalno razočaral. Dokler je bil urednik, sem verjel, da lahko kaj dobrega naredi. Vendar je se je po sovražnem prevzemu Dela povsem prilagodil Janševim plenilcem, v zameno pa so mu ponudili funkcijo namestnika odgovornega urednika.