Slakova Trenja postajajo vedno bolj nepogrešljivo ontološka, presežna. V včerajšnjih je moral Janković odgovarjati na jasno vprašanje, če ga je Janša zares odstavil. In je povedal, da ga je. Nerodna reč, kajti premier je nekaj dni pred tem na isto in enako jasno vprašanje to zanikal. In ker ga je prešel trenutek iskrenosti, se izzvani minister Zver, sedeč na Jankovićevi levi strani, ni spomnil ponoviti te geste. Njegovega zanikanja ni bilo.
Slak je stopnjeval napetost kontradiktornih stališč, kajti nekdo pač debelo laže slovenskim državljanom. Bodisi Jankovića ni odstavila politika in Janša govori resnico bodisi ga je in nam laže. Dramatičnost nasprotujočih si izjav je bila stopnjevana z napovedjo bližnjega srečanja. Vlada in ljubljanska občina, premier in župan pač morata sodelovati. Torej se morata srečati. Žrtev in rabelj? No, to je bil en presežek oddaje – napoved trenutka resnice. Kdo bo zatrepetal in pomežiknil ob konfrontaciji, kdo bo moral povesiti oči kot lažnivec?
Za tiste, ki verjamemo Jankoviću, je bila ta anticipacija scene soočenja še tolikanj bolj povedna. Razkrila je namreč naša dodatna pričakovanja drame tega imaginarnega sestanka. Zaigranega v naši glavi in pravih kontrastnih barv, ker se v realnem zagotovo še ima zgoditi. Fantazma, v katero se ulovi vsakdo, ki kritizira aktualno oblast in ne verjame Janši, je namreč preprosta: videti ga, Janšo, da se bo ujel na laži. Zakaj? Ravno zato, ker se tej oblastni igri pravi »Ujemite nas, če nas morete, na laži. No, le dajte!«. Medijski, gospodarski in drugi prevzemi slonijo na tej podmeni: ostati morajo nevidni. Neprepoznani, prikriti, zanikani, dvomljivi, zabrisani. Ne smejo nas ujeti, pravi Janša. Zanikajmo! Da bi razumeli dialektiko strategije laganja, spomnimo na dve sceni, prvo kar z Jankovićem. K njemu je okoli leta 2002 pristopil tedanji premier Tone Rop in mu zabrusil: »Kdo pa misliš, da te je nastavil? Politika te je nastavila, jaz sem te nastavil.« In je Jankoviću vzelo sapo, ker je zvedel nekaj novega. Da ga je nastavila politika. Drugič: isti Rop in Pahor sta, obtožena politizacije RTV hiše, zašla na limanice nerodne obrambe. Njuno dopisovanje, ti. »Dragi Borut, dragi Tone«, je obveljalo za kronski dokaz politizacije hiše. Rop je torej priznal, da je politično nastavljal. Pahor je priznal. Levi so priznali. No, mi pa ne bomo, nismo tako neumni!
Ker nismo tako nespretni in ne priznamo, se v tem razlikujemo od vas! Mi zanikamo! Tako Janša. Dramatičnost pričakovanja srečanja med Jankovićem in Janšo ima zato zdaj poseben smisel: kdo lahko pove lažnivcu, da laže? Kdo ga lahko razkrije kot takšnega? Samo ena oseba je to: žrtev laži. Gospod ljubljanski župan. Obenem moralni zmagovalec lokalnih volitev, šiba te oblasti, skoraj edino znamenje upora. Ko se bosta torej za naš pogled srečala pogleda Jankovića in Janše, bomo vedeli in videli skoraj vse. Vsekakor več od tega, ali je najboljšega soseda odstavila politika. Ne zamudite!
iztrgano: “Ko se bosta torej za naš pogled srečala pogleda Jankovića in Janše, bomo vedeli in videli skoraj vse.” močno dvomim. bo pa vsekakor vredno (p)ogleda. ps. čestitke pisanju.
POlitični spis, ki se bere kot napet roman. Tudi jaz čestitam piscu. Kar se pa tiče resnice je pa jasno. Z. J. gotovo ni zapustil Mercator prostovoljno.
Kaj pa če sta J. J. in Z. J. na isti strani, le malce bolj zapleteno igro igrata?
jankovic ne bi naredil taksne poteze..